»To ni več / poezija, to je samo še življenje, ki se je naučilo množice / besed, nekaj jezikov, se hranilo s knjigami, manj z romani / kot z verzi. Čas, odvržen na marmornata tla knjižnice, ne / bo nikdar postal čas obdobja, stila, smeri.«

»Mar ni bilo dovolj, da sem življenje živel, da sem srečal več ljudi, kot se je nabralo bralcev mojih knjig?!«

»Pisati o sebi pomeni, da ne verjamem, da sem sploh živel, če ne pustim sledov …«

»Kdo sem? Kje sem? V katerem času sem?«

»Sem le popotnik k zahodnoindijskim obalam od Goe proti Trivandrumu, zato je moje besedišče skromno.«

»Odločbe ustavnega sodišča morajo biti uresničene v roku oz. čim prej, ne glede na to, ali se z njimi strinjamo ali ne, saj je to bistvo spoštovanja vladavine prava.«

»kar najbolj ustrezna prispodoba negotovega, radostnega, čudovitega življenja, ki ga lahko upihne že nekoliko močnejši veter«

»Logika in perspektiva sta samo pripomočka, s katerima / prepričujemo sebe in druge, da je utvara popolna, večna, / neuničljiva. Potem pride Praznina in nas odpihne v / poslednji kot svoje ničnosti, da smo čisto majhni, kot na / sliki oni, ki stojijo v daljavi.«

»Normalno bi bilo, da stranka stoji za svojo ministrico, dokler se ji krivda ne dokaže.«